ponedeljek, 16. maj 2016

Analiza Kosovelove pesmi Slovenska pesem umira

Pesnik se v tej pesmi, kot je že iz naslova razvidno, sprašuje o pesmih. Nagovarja pesnike, ki jih najde v zakajenih gostilnah, kar je dandanes večkrat žalostna resničnost. Pesniku se zdi, da je to eden izmed vzrokov, da slovenska pesem umira. Vse pesmi so namreč napisane v duhu vina in dima.
Pesem je sestavljena iz štirih kitic, treh kvartin in ene sekstine.
Prva kitica nas kar dvakrat opozori na odsotnost življenja v slovenski pesmi. Najprej pove direktno, da slovenska pesem umira, nato pa to pesem izolira od zunanjega sveta ter pove, da zunaj poje življenje. Sama pesem, ki je v tem primeru seveda metonimija za celotno slovensko pesništvo s poeti vred, pa se tačas, ko zunaj življenje ne samo obstaja, marveč celo poje, v zakajenih krčmah opija s težkim vinom.
Tako se pesniki počasi izolirajo od sveta, ter živijo le v svojih zakajenih krčmah. Njihova srca so nagnita. Niso več sposobni pravega čutenja, kar je za pesem seveda usodno, saj so pesniki vedno veljali za bolj čutna bitja. Tukaj pa le še dehtijo po vinu, vse njihove pesmi pa smrdijo po (istem) dimu.
Tretja, najdaljša, kitica pa ni toliko opis stanja pesništva, kakor je nasvet pesnikom, kakšni naj bodo. Naj ne zapadejo, kakor ostali, zgolj v alkohol in tobak, marveč naj gredo v naravo, v življenje. Pa tudi ne nujno v naravo, kajti pesniku so že avtomobili bolj živi, bolj polni življenja kot pesniki.

Zadnja kitica ne doprinese veliko k celotni pesmi. Praktično je povzetek že slišanega in v kontrastu podani podobi umirajoče pesmi in življenja zunaj.

nedelja, 08. maj 2016

Analiza Zajčeve pesmi Besede v dež

Lotiti se analize Zajčeve pesmi je nemara nekoliko odvečno opravilo, saj so bile vse analizirane že velikokrat in iz različnih vidikov. Pa vendar se lotevam te analize. Ne bom se loteval toliko sporočilnosti pesmi, dasiravno se bom dotaknil tudi te teme, brez tega je navsezadnje težko govoriti o kateremkoli drugem vidiku pesmi. Bolj se bom osredotočil na tišino (in s tem tudi na govor) v tej pesmi. V ta namen bom tišino tukaj opredelil kot naravno protiutež govora.
Lirski subjekt že v tretji vrstici pesmi omenja govor, namreč kletvine, pozneje še laži, obljube in lažna upanja. Tako je v prvi kitici odnos do govorjenja izrazito negativen. Razen obljub vse že v osnovi nosi negativen prizvok, obljube ga pa dobe zaradi okolja v katerega so umeščene.
Tretja kitica pa se prične ravno nasprotno, z zahvalami dežju za to, da je razmislek (ko razmišljamo smo ponavadi tiho in smo radi v tihoti). Po drugi strani pa tudi tihota lirskemu subjektu ni preveč všeč, saj ga dež “vklepa v tihoto kapelj”. Vklepanje ima vsekakor negativen pomen, in biti vklenjen v tihoto nekako pomeni biti prisiljen v tihoto. Ta tihota ni prostovoljna.
Predzadnja kitica je tista, kjer ima tišina za lirski subjekt zgolj pozitivni pomen. Prosi namreč, naj mu dež ne da govoriti. Hoče biti tiho, hoče biti v tišini.
Sam vidim osnovni pomen te pesmi v človekovi notranji razdvojenosti in jo doživljam kot molitev k višji instanci, naj ta pomaga zoper razdvojenost, saj človek sam ni sposoben postati enovito bitje.
Kako se v to vpleta tišina lahko iz prej navedenih dejstev hitro ugotovimo. Če samemu sebi govorimo, lažemo, si obljubljamo, si dajemo lažna upanja, ne bomo prišli do edinosti, marveč se bomo še bolj razdvojili.
Če pa o tem razmišljamo, če se vklenemo v tihoto resnice, se soočimo z resničnostjo, bomo čeprav zgledajo stvari neprehodne prej dosegli spravo s samimi seboj. Toda ne smemo se bati niti spregovoriti ko je to potrebno, sicer postanemo sami sebi tujci, se zaklenemo pred sabo in bomo večno razdvojeni.

sobota, 07. maj 2016

II.

Glasovi prerokov odzvanjajo v des duru.
Utopi jih temna nevihta.
Dež objema ves svet,
dež objema samega sebe.

V senci dreves se nekaj (nekdo?) skriva.
Dež polni reke.
Dež se izgublja v nevihtnem morju.
V senci valov se nekaj skriva.

Dežne kaplje poplesujejo
po predmestju Pariza.
V praznem lokalu
pianist igra prvi Mefistov valček.

petek, 06. maj 2016

Analiza Zupanove pesmi Nasveti za uspešno literarno kariero

Kot večina pesmi iz pesniške zbirke Nafta se tudi ta loteva tematike položaja poezije danes. Ko sem to pesem prvič zagledal, me je nekoliko presenetila sama dolžina pesmi, a ko sem pozneje spoznaval več pesmi Uroša Zupana, sem spoznal, da ni to pri njem nič čudnega in piše večinoma precej dolge pesmi.
Večji del pesmi je napisan v negativnem vidiku. Torej česa naj pesnik ne dela, in ne kaj naj dela. Obilo je naštevanja.
Sam začetek je obarvan s precej visokim družbenim slojem, za katerega nam pa Zupan svetuje, da naj se ga izogibamo (ali pa nas preprosto obvešča, da s poezijo v ta sloj ne bomo prišli, niti kot pesniki vanj ne sodimo). Naslednja stvar, katere izogibanje svetuje je precej bolj presenetljiva. Pravi namreč “Nič festivalov & branj”. Presenetljivo je to predvsem iz vidika današnjega človeka, ki čuti potrebo, da svoje pesmi še v živo predstavlja ljudstvo, ki pa je po večini branj itak vedno enaka družba. S tega vidika, lahko to brez težav razumemo. Z obiskovanjem in sodelovanjem na branjih, ki jih vedno obiskuje ista (ne)množica, se morda pesnik prične nekoliko zagrajevati v tisto družbo, in svoje pesmi prilagaja njim, namesto da bi pisal kakor sam želi. Festivali pa, če si lahko tako razlagamo naslednje besede pesnika, privedejo v neko poveličevanje drugega, in željo po tem, da bi bili kakor oni, kar pa lahko privede do izgube lastnega pesniškega jaza. Nič več naj se ne posvečamo stikom z uredniki, prevajalci, … To se po mojem mnenju lepo navezuje na prejšnji sklop, saj hitro lahko pomeni pisanje zadev, ki zanimajo predvsem urednike in opustitev tistega, zaradi česar je pesnik pričel s pisanjem. Prav tako naj se ne ukvarja pesnik preveč z branjem in objavljanjem v revijah, vsekakor pa naj ne grozi založniškim hišam. Ne osredotoča naj se na svojo generacijo, in kaj pišejo pesniki v njej. Prav tako pa naj se ne postavlja nad druge, naj se ne baha. Znanosti naj pusti drugim.
Vse kar naj dela je, da živi življenje. Kot pesnik izvrstno pove v prvi vrstici, ki jo gledamo s pozitivnega vidika: “Tvoje je, da sediš ob bajerju, gledaš race, žuliš vodo, bereš Uvod h Krstu pri Savici & Dumo in futraš krape.” Torej nič visokoletečega, zgolj preprostost.

Zadnja vrstica pa še pesnika obvesti, da poezija ni nekaj nenadnega in velikanskega, marveč tih in vztrajen glas.

četrtek, 05. maj 2016

Analiza Detelove pesmi Gams

Jure Detela je eden izmed pesnikov, ki so močno vplivali na generacije pesnikov, ki so jim sledile. Detela je eden prvih pesnikov z močno razvito ekološko zavestjo na naših tleh, z res globokim čutenjem do vsakega, tudi najmanjšega, živega bitja.
Pesem lahko v grobem razdelimo na dva dela. V prvih dveh kiticah in polovici tretje nam pesnik pripoveduje o gamsu, ki so ga lovci ustrelili, v nadaljevanju pesmi pa nagovarja sedaj mrtvega gamsa.
Lovcem, ki so gamsa ujeli, ta, ko je enkrat mrtev, več ni zanimiv. To izvemo v tretji in četrti vrstici. Njegovo truplo so odvrgli in se posvetili drugim stvarem - popivanju. Pesnik nato dogajanje prestavi v naravno okolje gamsa. Pravi, da je zdaj tam tako, kot bi vse izumrlo. Smrt enega samega gamsa se torej v njegovem okolišu močno občuti. Nikogar več ni, ki bi počel, kar je poprej počel gams. Lovci so ga videli zgolj kot trofejo, kot ulov, ne kot živo bitje s svojo osebnostjo, s svojimi nagoni. Niso pomislili na to, da bodo z ubojem gamsa odstranili njegovo osebnost iz hribov. Prvi del pesmi se zaključi s stavkom, da je gamsu ravno pričela poganjati zimska dlaka. Iz tega lahko razberemo dvoje: da se živa bitja nenehno spreminjajo, in da s tem, da jih ubijemo odstranimo to možnost spremembe, ali pa tudi to, da je gams imel načrte za to zimo, se je nanjo že pripravljal.
Sledi premik iz govora bralcu v nagovor gamsa. Tukaj izvemo, da je gams bil tudi oče mladička, ki bo sedaj moral sam odrasti. Predvsem sta zanimivi zadnji dve vprašanji v pesmi. “Kdo te bo ljubil in igral se s tabo?” in “Kdo bo ob zid pribil tvoje rogovje?” Obe sta sicer namenjeni gamsu, toda pri prvem izmed teh dveh, prej pomislimo, da bi lahko bilo vprašanje namenjeno gamsovemu mladičku. Kajti kdo se bo sedaj igral z njim, ko več nima očeta, kdo ga bo ljubil, ko je ostal sam in zapuščen? Z zadnjim vprašanjem pa se zopet nekoliko spremeni perspektiva v kateri gledamo na gamsa. Poprej je v nagovoru deloval še nekoliko živ, sicer ne v telesnem, marveč v bolj psihološkem vidiku. To zadnje vprašanje ga ubije še v psihološkem vidiku. Gams je zreduciran na popolnoma telesno bitje in je tako zdaj popolnoma mrtev.

Pesnik se tukaj jasno zavzema proti pobijanju divjih živali. Hoče nam povedati, da imajo tudi te živali svoje osebnosti, in da s tem, da jih pobijamo siromašimo svet, ter jih z reduciranjem na zgolj telesno žalimo. Tako se v pesmi jasno kaže njegova že prej omenjena globoka ekološka zavest.

sreda, 04. maj 2016

Za večerjo ali Kako se naučiti libanonske kuhinje

Odločil sem se:
danes bo za večerjo
nekaj drugačnega.
Brskam po knjižni polici
in že skorajda namesto kuharice vzamem v roke slovar.

Ko brskam po receptih ugotovim,
da za nobenega nimam vseh sestavin.

Začuda imam celo orehovo olje,
rožne vode pa še v življenju nisem kupil.
Da bi pa tako iz pomarančnih cvetov …
saj sploh nisem vedel, da obstaja.
Vsak dan se naučimo nekaj novega.

Na primer, da sta laban in labneh jogurta,
kakšna je razlika pa še sedaj ne vem.
Imeni pa res povesta, da gre za libanonsko kuhinjo,
ali je pa to le ta moja navada predvidevanja,
ki se nikoli ne konča dobro.

V njihovih jedeh se uporablja tudi grah.
Sedaj imam že orehovo olje in grah.
Nemara bo pa vendarle kaj iz tega.

Datlji? To bi pa znal imet.
Ne. Vse vrečke so prazne.
Verjetno jih je pojedel maček.

Muhammara na tejle sliki izgleda zelo okusno.
Bom nakupil sestavine. Paprika in orehi.
Začimbe itak imam.

Imam občutek, da imajo v Libanonu veliko orehov.
Bom moral it enkrat, ko bom imel denar, pogledat.

Zraven bom pripravil solato iz paradižnika in čebule.
Tudi tako univerzalna jed je lahko libanonska.

Tudi kibbeh se sliši zanimivo,
a raje enkrat za kosilo.
Sedaj se mi ne ljubi.

No, bom pripravil ražnjiče z jagenjčkom.

Koliko je v tej večerji libanonskega,
pa je stvar perspektive.

Lahko, da je vse.
Možno pa je tudi, da ni nič.

Naj bo danes vse.

Kar bo pa ostalo, bom pa jutri pojedel
kot popolnoma nelibanonski zajtrk.

torek, 03. maj 2016

Analiza Komeljeve pesmi Netolažba nespretnega risarja

Ta pesem, tako kot večina Komeljevih pesmi, zahteva, da bralec vloži vanjo vsaj malo truda. Ta je sicer ena izmed manj zahtevnih, in ti nekaj da že pri prvem branju, toda vsakič, ko jo prebereš, ti pove še nekaj novega, nekaj česar prej nisi videl.
Že v naslovu vidimo motiviko likovne umetnosti, ki se pri Komelju pogosto pojavlja. To nikakor ni kaj presenetljivega, glede na njegovo izobrazbo in ozadje, kar je dobro vedeti, dasiravno je veliki slovenski pesnik Gregor Strniša večkrat trdil, da moramo pesmi analizirati povsem ločeno od osebe pesnika. Pri vseh pesnikih, ki na papir pogosto izlivajo sebe v celoti, ne zgolj svojih idej, bi se nam taka analiza zdela nepopolna, celo smešna.
Lirski subjekt vsakič, ko riše isti obraz nariše drugega. Ob tem lahko kaj hitro pomislimo, da se ljudje s časom spreminjamo. Jaz izpred enega tedna ni enak zdajšnjemu jazu. Toda lirskemu subjektu se zdi, da je zato nespreten risar. A kot kaj hitro ugotovi, je na tem nekaj globljega. Sam pogleda na to temo še širše. Ko riše enega človeka, riše vse ljudi, s katerimi se ta človek povezuje. Ko riše človeka riše človeštvo.
Naslednja vrstica, ki nam stopi v oči je tista, ki pove, da je povezovanje v razcepljanju. Kaj nam pesnik želi s tem povedati? Nemara to, da moramo, da se z ljudmi povežemo odcepiti del sebe. Morda zato, da se prilagodimo pričakovanjem, da ne izpademo preveč drugačni, morda pa zato, da zaščitimo svoje jedro, da se s soljudmi povežemo zgolj z vejami, ne z deblom.
Pesnik nas opozori (celo dvakrat), da ne govori o samoti ljudi. Torej ta povezanost, čeprav ni celotna, čeprav je nemara v neki točki lažniva ali prikriva resnico, vseeno zabriše človekovo samoto. Ta povezanost je dovolj, da se povežemo s sočlovekom.

Zaključna vrstica, ujeta v oklepaje spet izstopi iz te pesmi. Zdi se, kot da nikakor ne spada v to pesem. Kaj bi lahko imel delirij z risanjem istih (različnih) obrazov ali s povezovanjem z drugimi? Nemara pa se lirskemu subjektu zaradi delirija zdi, da so isti obrazi drugačni. In zares je vsakič, ko ga pogleda človek drugačen. Postavlja se torej vprašanje, ali so halucinacije (če si “ojačan vid” drznemo pojmovati tako) med delirijem resnične ali ne?

ponedeljek, 02. maj 2016

Analiza Čučnikove pesmi Vonj po čaju

Ta pesem je precej gostobesedna, a je v svojem jedru zelo preprosta. Že prva vrstica nam pove, da govori o prijatelju, oziroma kot lahko pozneje opazimo o prijateljih. Govori o prijateljstvu, o odnosu enega človeka do drugega. Pesem v grobem sledi rdeči niti, a velikokrat na hitro zaide z nje. A to ni v takšni poeziji nič pretirano posebnega. Bi pa pravzaprav lahko dejali, da s tem, da pesnik zaide z glavne tematike, pokaže tudi na to, da se prijateljstvo včasih znajde v kakšni slepi ulici, in je potrebno stopiti nekoliko nazaj in pogledati kje smo.
Lirski subjekt, več kot očitno gre za Primoža Čučnika samega, nam pripoveduje o doživljajih s svojimi prijatelji. Pesem je zelo osebna, pesnik je osebi odkrit. Tudi njegove prijatelje omenjene v pesmi je lahko prepoznati. Tako je recimo eksistencialist, ki nastopi v prvi vrstici Tone Škrjanc, vzhodno ime ima Tao Vrhovec, za Groma je več kot očitno, da gre za Tomaža Groma, … Prvi del pesmi je praktično naštevanje skupnih trenutkov, nečesa kar pesnika veže z njegovimi prijatelji. Drugi del pa simbolno opiše prijateljstvo, pri katerem pesnik izpostavi pomembnost tega, da so prijatelji še vendarle različni ljudje, ter da se občasno nekoliko oddaljujejo, da raztezajo svoje meje in s tem morda v kratkem roku oslabijo prijateljstvo, na dolgi rok pa razširijo obzorja svoje skupnosti, da občasno kaj poči, torej da se nekaj zgodi, a da se vezi ne pretrgajo, da vendarle ostanejo prijatelji.
Sam bi še posebej pri tej pesmi izpostavil Čučnikovo združitev osebnega sveta s pesniškim svetom idej, saj je v pesem vnesel toliko svojih osebnih izkušenj, da je že skorajda doživljajski spis, vendarle pa v ozadju ostajajo številne ideje, ki jih hkrati zakriva in odkriva s temi svojimi osebnimi izkušnjami. Pesem s tem navideznim prevladovanjem osebnega sveta ničesar ne izgubi, temveč še pridobi. Tako nam ideje pesmi predstavi na veliko bolj osebni ravni kot sicer.
Ob podrobnejši analizi bi verjetno odkrili še marsikaj. Pesnik podaja svoje mnenje o številnih temah, glasbi, teologiji, filozofiji, … A v pesmi je vendarle osnovna tema prijateljstvo.

nedelja, 01. maj 2016

Analiza Kosovelove pesmi Mati, poljubljam tvoj kruh

Sestavljena iz dveh štirivrstičnic in ene šestvrstičnice ima ta pesem zgradbo soneta. Tudi zgradba argumentov pesmi delno ustreza zgradbi soneta, v prvi štirivrstičnici se predstavi problem, ki ga poglobi druga kitica. Težava s to zgradbo se pojavi predvsem v drugi polovici šestvrstičnice. Medtem ko sprva izgleda, kakor da bo razrešila težavo, v zadnjih treh vrsticah pesnik predstavi popolnoma nov problem, povezan a vendarle precej oddaljen od prvotnega vprašanja soneta. Dvanajsta vrstica je tako temeljna, prelomna točka te pesmi.
Lirski subjekt v pesmi nagovarja svojo mati. Ta mu, čeprav je tudi sama uboga, vedno pošilja kruh. Subjekt ta kruh zelo ceni, saj se zaveda, da je vanj bilo vloženega veliko dela. V drugi kvartini se ljubezen do tega kruha, in s tem do matere, še bolj izrazi. Pravi, da ga lahko nasiti le ta kruh. Le kruh, v katerem začuti vse bolečine, ki jih sicer mati pred otrokom skriva. Toda že v naslednjih vrsticah pesnik jasno izrazi neuspeh, a tudi nepotrebnost, tega skrivanja. Pravi namreč, da ni nič svetlejšega, torej da ni nič bolj opaznega, kot je to, da mati, ki ima malo, še to raje da otroku. Tako imamo v prvih enajstih vrsticah nekakšen hvalospev materi, a hkrati tožbo nad trpljenjem, tako matere kot tudi svojim. V zadnjih treh vrsticah pa pesnik zapove nekakšen obrat. Ni več toliko osredotočen na mater, kakor na tistega, ki ta kruh je, torej samega sebe in ostale sinove ubogih mater. Te implicitno poziva k maščevanju njihovih ubogih mater, to maščevanje namreč postavi kot naslednji korak. Po tistem, ko poje tak kruh, ki je nastal v trpljenju in uboštvo, nato pa naj izvrši maščevanje.
S tem, da postavi to maščevanje kot nadaljevanje hvalospeva materi, bi lahko to pesem zlahka označili kot budilno, uporniško pesem. Pesnik jasno vidi potrebo po uporu zoper tiste, ki tako tlačijo matere, sinove, družine. Vidi potrebo po uporu zoper sistem.
Ko se v vidiku tega upora proti sistemu ozremo na začetek pesmi, nam takoj stopi v oči, kolikokrat se v pesmi pojavi beseda “kri”. Simbol, ki ga prej vidimo kot trpljenje v luči zadnjih vrstic preraste v simbol revolucije, kar nas morda preseneti, a nas praktično ne bi smelo, saj so navsezadnje vse revolucije izhajale iz trpljenja ljudstva.

Če na kratko povzamemo – pesem je zgrajena v obliki soneta, pričenja se kot hvalnica materi in hkrati kot žalostinka nad trpljenjem, konča pa se s pozivom k uporu, revoluciji.