torek, 03. maj 2016

Analiza Komeljeve pesmi Netolažba nespretnega risarja

Ta pesem, tako kot večina Komeljevih pesmi, zahteva, da bralec vloži vanjo vsaj malo truda. Ta je sicer ena izmed manj zahtevnih, in ti nekaj da že pri prvem branju, toda vsakič, ko jo prebereš, ti pove še nekaj novega, nekaj česar prej nisi videl.
Že v naslovu vidimo motiviko likovne umetnosti, ki se pri Komelju pogosto pojavlja. To nikakor ni kaj presenetljivega, glede na njegovo izobrazbo in ozadje, kar je dobro vedeti, dasiravno je veliki slovenski pesnik Gregor Strniša večkrat trdil, da moramo pesmi analizirati povsem ločeno od osebe pesnika. Pri vseh pesnikih, ki na papir pogosto izlivajo sebe v celoti, ne zgolj svojih idej, bi se nam taka analiza zdela nepopolna, celo smešna.
Lirski subjekt vsakič, ko riše isti obraz nariše drugega. Ob tem lahko kaj hitro pomislimo, da se ljudje s časom spreminjamo. Jaz izpred enega tedna ni enak zdajšnjemu jazu. Toda lirskemu subjektu se zdi, da je zato nespreten risar. A kot kaj hitro ugotovi, je na tem nekaj globljega. Sam pogleda na to temo še širše. Ko riše enega človeka, riše vse ljudi, s katerimi se ta človek povezuje. Ko riše človeka riše človeštvo.
Naslednja vrstica, ki nam stopi v oči je tista, ki pove, da je povezovanje v razcepljanju. Kaj nam pesnik želi s tem povedati? Nemara to, da moramo, da se z ljudmi povežemo odcepiti del sebe. Morda zato, da se prilagodimo pričakovanjem, da ne izpademo preveč drugačni, morda pa zato, da zaščitimo svoje jedro, da se s soljudmi povežemo zgolj z vejami, ne z deblom.
Pesnik nas opozori (celo dvakrat), da ne govori o samoti ljudi. Torej ta povezanost, čeprav ni celotna, čeprav je nemara v neki točki lažniva ali prikriva resnico, vseeno zabriše človekovo samoto. Ta povezanost je dovolj, da se povežemo s sočlovekom.

Zaključna vrstica, ujeta v oklepaje spet izstopi iz te pesmi. Zdi se, kot da nikakor ne spada v to pesem. Kaj bi lahko imel delirij z risanjem istih (različnih) obrazov ali s povezovanjem z drugimi? Nemara pa se lirskemu subjektu zaradi delirija zdi, da so isti obrazi drugačni. In zares je vsakič, ko ga pogleda človek drugačen. Postavlja se torej vprašanje, ali so halucinacije (če si “ojačan vid” drznemo pojmovati tako) med delirijem resnične ali ne?

Ni komentarjev:

Objava komentarja