petek, 06. maj 2016

Analiza Zupanove pesmi Nasveti za uspešno literarno kariero

Kot večina pesmi iz pesniške zbirke Nafta se tudi ta loteva tematike položaja poezije danes. Ko sem to pesem prvič zagledal, me je nekoliko presenetila sama dolžina pesmi, a ko sem pozneje spoznaval več pesmi Uroša Zupana, sem spoznal, da ni to pri njem nič čudnega in piše večinoma precej dolge pesmi.
Večji del pesmi je napisan v negativnem vidiku. Torej česa naj pesnik ne dela, in ne kaj naj dela. Obilo je naštevanja.
Sam začetek je obarvan s precej visokim družbenim slojem, za katerega nam pa Zupan svetuje, da naj se ga izogibamo (ali pa nas preprosto obvešča, da s poezijo v ta sloj ne bomo prišli, niti kot pesniki vanj ne sodimo). Naslednja stvar, katere izogibanje svetuje je precej bolj presenetljiva. Pravi namreč “Nič festivalov & branj”. Presenetljivo je to predvsem iz vidika današnjega človeka, ki čuti potrebo, da svoje pesmi še v živo predstavlja ljudstvo, ki pa je po večini branj itak vedno enaka družba. S tega vidika, lahko to brez težav razumemo. Z obiskovanjem in sodelovanjem na branjih, ki jih vedno obiskuje ista (ne)množica, se morda pesnik prične nekoliko zagrajevati v tisto družbo, in svoje pesmi prilagaja njim, namesto da bi pisal kakor sam želi. Festivali pa, če si lahko tako razlagamo naslednje besede pesnika, privedejo v neko poveličevanje drugega, in željo po tem, da bi bili kakor oni, kar pa lahko privede do izgube lastnega pesniškega jaza. Nič več naj se ne posvečamo stikom z uredniki, prevajalci, … To se po mojem mnenju lepo navezuje na prejšnji sklop, saj hitro lahko pomeni pisanje zadev, ki zanimajo predvsem urednike in opustitev tistega, zaradi česar je pesnik pričel s pisanjem. Prav tako naj se ne ukvarja pesnik preveč z branjem in objavljanjem v revijah, vsekakor pa naj ne grozi založniškim hišam. Ne osredotoča naj se na svojo generacijo, in kaj pišejo pesniki v njej. Prav tako pa naj se ne postavlja nad druge, naj se ne baha. Znanosti naj pusti drugim.
Vse kar naj dela je, da živi življenje. Kot pesnik izvrstno pove v prvi vrstici, ki jo gledamo s pozitivnega vidika: “Tvoje je, da sediš ob bajerju, gledaš race, žuliš vodo, bereš Uvod h Krstu pri Savici & Dumo in futraš krape.” Torej nič visokoletečega, zgolj preprostost.

Zadnja vrstica pa še pesnika obvesti, da poezija ni nekaj nenadnega in velikanskega, marveč tih in vztrajen glas.

Ni komentarjev:

Objava komentarja