Lotiti se analize
Zajčeve pesmi je nemara nekoliko odvečno opravilo, saj so bile vse
analizirane že velikokrat in iz različnih vidikov. Pa vendar se
lotevam te analize. Ne bom se loteval toliko sporočilnosti pesmi,
dasiravno se bom dotaknil tudi te teme, brez tega je navsezadnje
težko govoriti o kateremkoli drugem vidiku pesmi. Bolj se bom
osredotočil na tišino (in s tem tudi na govor) v tej pesmi. V ta
namen bom tišino tukaj opredelil kot naravno protiutež govora.
Lirski subjekt že
v tretji vrstici pesmi omenja govor, namreč kletvine, pozneje še
laži, obljube in lažna upanja. Tako je v prvi kitici odnos do
govorjenja izrazito negativen. Razen obljub vse že v osnovi nosi
negativen prizvok, obljube ga pa dobe zaradi okolja v katerega so
umeščene.
Tretja kitica pa
se prične ravno nasprotno, z zahvalami dežju za to, da je razmislek
(ko razmišljamo smo ponavadi tiho in smo radi v tihoti). Po drugi
strani pa tudi tihota lirskemu subjektu ni preveč všeč, saj ga dež
“vklepa v tihoto kapelj”. Vklepanje ima vsekakor negativen pomen,
in biti vklenjen v tihoto nekako pomeni biti prisiljen v tihoto. Ta
tihota ni prostovoljna.
Predzadnja kitica
je tista, kjer ima tišina za lirski subjekt zgolj pozitivni pomen.
Prosi namreč, naj mu dež ne da govoriti. Hoče biti tiho, hoče
biti v tišini.
Sam vidim osnovni
pomen te pesmi v človekovi notranji razdvojenosti in jo doživljam
kot molitev k višji instanci, naj ta pomaga zoper razdvojenost, saj
človek sam ni sposoben postati enovito bitje.
Kako se v to
vpleta tišina lahko iz prej navedenih dejstev hitro ugotovimo. Če
samemu sebi govorimo, lažemo, si obljubljamo, si dajemo lažna
upanja, ne bomo prišli do edinosti, marveč se bomo še bolj
razdvojili.
Če pa o tem
razmišljamo, če se vklenemo v tihoto resnice, se soočimo z
resničnostjo, bomo čeprav zgledajo stvari neprehodne prej dosegli
spravo s samimi seboj. Toda ne smemo se bati niti spregovoriti ko je
to potrebno, sicer postanemo sami sebi tujci, se zaklenemo pred sabo
in bomo večno razdvojeni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar