ponedeljek, 16. maj 2016

Analiza Kosovelove pesmi Slovenska pesem umira

Pesnik se v tej pesmi, kot je že iz naslova razvidno, sprašuje o pesmih. Nagovarja pesnike, ki jih najde v zakajenih gostilnah, kar je dandanes večkrat žalostna resničnost. Pesniku se zdi, da je to eden izmed vzrokov, da slovenska pesem umira. Vse pesmi so namreč napisane v duhu vina in dima.
Pesem je sestavljena iz štirih kitic, treh kvartin in ene sekstine.
Prva kitica nas kar dvakrat opozori na odsotnost življenja v slovenski pesmi. Najprej pove direktno, da slovenska pesem umira, nato pa to pesem izolira od zunanjega sveta ter pove, da zunaj poje življenje. Sama pesem, ki je v tem primeru seveda metonimija za celotno slovensko pesništvo s poeti vred, pa se tačas, ko zunaj življenje ne samo obstaja, marveč celo poje, v zakajenih krčmah opija s težkim vinom.
Tako se pesniki počasi izolirajo od sveta, ter živijo le v svojih zakajenih krčmah. Njihova srca so nagnita. Niso več sposobni pravega čutenja, kar je za pesem seveda usodno, saj so pesniki vedno veljali za bolj čutna bitja. Tukaj pa le še dehtijo po vinu, vse njihove pesmi pa smrdijo po (istem) dimu.
Tretja, najdaljša, kitica pa ni toliko opis stanja pesništva, kakor je nasvet pesnikom, kakšni naj bodo. Naj ne zapadejo, kakor ostali, zgolj v alkohol in tobak, marveč naj gredo v naravo, v življenje. Pa tudi ne nujno v naravo, kajti pesniku so že avtomobili bolj živi, bolj polni življenja kot pesniki.

Zadnja kitica ne doprinese veliko k celotni pesmi. Praktično je povzetek že slišanega in v kontrastu podani podobi umirajoče pesmi in življenja zunaj.

Ni komentarjev:

Objavite komentar