Sestavljena iz dveh štirivrstičnic in ene šestvrstičnice ima
ta pesem zgradbo soneta. Tudi zgradba argumentov pesmi delno ustreza zgradbi
soneta, v prvi štirivrstičnici se predstavi problem, ki ga poglobi
druga kitica. Težava s to zgradbo se pojavi predvsem v drugi polovici
šestvrstičnice. Medtem ko sprva izgleda, kakor da bo razrešila
težavo, v zadnjih treh vrsticah pesnik predstavi popolnoma nov problem,
povezan a vendarle precej oddaljen od prvotnega vprašanja soneta.
Dvanajsta vrstica je tako temeljna, prelomna točka te pesmi.
Lirski subjekt v pesmi nagovarja svojo mati. Ta mu, čeprav je
tudi sama uboga, vedno pošilja kruh. Subjekt ta kruh zelo ceni, saj
se zaveda, da je vanj bilo vloženega veliko dela. V drugi kvartini
se ljubezen do tega kruha, in s tem do matere, še bolj izrazi.
Pravi, da ga lahko nasiti le ta kruh. Le kruh, v katerem začuti vse
bolečine, ki jih sicer mati pred otrokom skriva. Toda že v
naslednjih vrsticah pesnik jasno izrazi neuspeh, a tudi nepotrebnost,
tega skrivanja. Pravi namreč, da ni nič svetlejšega, torej da ni
nič bolj opaznega, kot je to, da mati, ki ima malo, še to raje da
otroku. Tako imamo v prvih enajstih vrsticah nekakšen hvalospev
materi, a hkrati tožbo nad trpljenjem, tako matere kot tudi svojim.
V zadnjih treh vrsticah pa pesnik zapove nekakšen obrat. Ni več
toliko osredotočen na mater, kakor na tistega, ki ta kruh je, torej
samega sebe in ostale sinove ubogih mater. Te implicitno poziva k
maščevanju njihovih ubogih mater, to maščevanje namreč postavi
kot naslednji korak. Po tistem, ko poje tak kruh, ki je nastal v
trpljenju in uboštvo, nato pa naj izvrši maščevanje.
S tem, da postavi to maščevanje kot nadaljevanje hvalospeva
materi, bi lahko to pesem zlahka označili kot budilno, uporniško
pesem. Pesnik jasno vidi potrebo po uporu zoper tiste, ki tako
tlačijo matere, sinove, družine. Vidi potrebo po uporu zoper
sistem.
Ko se v vidiku tega upora proti sistemu ozremo na začetek pesmi,
nam takoj stopi v oči, kolikokrat se v pesmi pojavi beseda “kri”.
Simbol, ki ga prej vidimo kot trpljenje v luči zadnjih vrstic
preraste v simbol revolucije, kar nas morda preseneti, a nas
praktično ne bi smelo, saj so navsezadnje vse revolucije izhajale iz
trpljenja ljudstva.
Če na kratko povzamemo – pesem je zgrajena v obliki soneta,
pričenja se kot hvalnica materi in hkrati kot žalostinka nad
trpljenjem, konča pa se s pozivom k uporu, revoluciji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar