Kot večina pesmi iz pesniške zbirke
Nafta se tudi ta loteva tematike položaja poezije danes. Ko sem to
pesem prvič zagledal, me je nekoliko presenetila sama dolžina
pesmi, a ko sem pozneje spoznaval več pesmi Uroša Zupana, sem
spoznal, da ni to pri njem nič čudnega in piše večinoma precej
dolge pesmi.
Večji del pesmi je napisan v
negativnem vidiku. Torej česa naj pesnik ne dela, in ne kaj
naj dela. Obilo je naštevanja.
Sam začetek je obarvan s precej
visokim družbenim slojem, za katerega nam pa Zupan svetuje, da naj
se ga izogibamo (ali pa nas preprosto obvešča, da s poezijo v ta
sloj ne bomo prišli, niti kot pesniki vanj ne sodimo). Naslednja
stvar, katere izogibanje svetuje je precej bolj presenetljiva. Pravi
namreč “Nič festivalov & branj”. Presenetljivo je to
predvsem iz vidika današnjega človeka, ki čuti potrebo, da svoje
pesmi še v živo predstavlja ljudstvo, ki pa je po večini branj
itak vedno enaka družba. S tega vidika, lahko to brez težav
razumemo. Z obiskovanjem in sodelovanjem na branjih, ki jih vedno
obiskuje ista (ne)množica, se morda pesnik prične nekoliko
zagrajevati v tisto družbo, in svoje pesmi prilagaja njim, namesto
da bi pisal kakor sam želi. Festivali pa, če si lahko tako
razlagamo naslednje besede pesnika, privedejo v neko poveličevanje
drugega, in željo po tem, da bi bili kakor oni, kar pa lahko privede
do izgube lastnega pesniškega jaza. Nič več naj se ne posvečamo
stikom z uredniki, prevajalci, … To se po mojem mnenju lepo
navezuje na prejšnji sklop, saj hitro lahko pomeni pisanje zadev, ki
zanimajo predvsem urednike in opustitev tistega, zaradi česar je
pesnik pričel s pisanjem. Prav tako naj se ne ukvarja pesnik preveč
z branjem in objavljanjem v revijah, vsekakor pa naj ne grozi
založniškim hišam. Ne osredotoča naj se na svojo generacijo, in
kaj pišejo pesniki v njej. Prav tako pa naj se ne postavlja nad
druge, naj se ne baha. Znanosti naj pusti drugim.
Vse kar naj dela je, da živi
življenje. Kot pesnik izvrstno pove v prvi vrstici, ki jo gledamo s
pozitivnega vidika: “Tvoje je, da sediš ob bajerju, gledaš race,
žuliš vodo, bereš Uvod h Krstu pri Savici &
Dumo in futraš
krape.” Torej nič visokoletečega, zgolj preprostost.
Zadnja vrstica pa še pesnika obvesti, da poezija ni nekaj nenadnega in velikanskega, marveč tih in vztrajen glas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar