Analiza Kosovelove pesmi Slovenska pesem umira

Pesnik se v tej pesmi, kot je že iz naslova razvidno, sprašuje o pesmih. Nagovarja pesnike, ki jih najde v zakajenih gostilnah, kar je dandanes večkrat žalostna resničnost. Pesniku se zdi, da je to eden izmed vzrokov, da slovenska pesem umira. Vse pesmi so namreč napisane v duhu vina in dima.

Pesem je sestavljena iz štirih kitic, treh kvartin in ene sekstine.

Prva kitica nas kar dvakrat opozori na odsotnost življenja v slovenski pesmi. Najprej pove direktno, da slovenska pesem umira, nato pa to pesem izolira od zunanjega sveta ter pove, da zunaj poje življenje. Sama pesem, ki je v tem primeru seveda metonimija za celotno slovensko pesništvo s poeti vred, pa se tačas, ko zunaj življenje ne samo obstaja, marveč celo poje, v zakajenih krčmah opija s težkim vinom.

Tako se pesniki počasi izolirajo od sveta, ter živijo le v svojih zakajenih krčmah. Njihova srca so nagnita. Niso več sposobni pravega čutenja, kar je za pesem seveda usodno, saj so pesniki vedno veljali za bolj čutna bitja. Tukaj pa le še dehtijo po vinu, vse njihove pesmi pa smrdijo po (istem) dimu.

Tretja, najdaljša, kitica pa ni toliko opis stanja pesništva, kakor je nasvet pesnikom, kakšni naj bodo. Naj ne zapadejo, kakor ostali, zgolj v alkohol in tobak, marveč naj gredo v naravo, v življenje. Pa tudi ne nujno v naravo, kajti pesniku so že avtomobili bolj živi, bolj polni življenja kot pesniki.

Zadnja kitica ne doprinese veliko k celotni pesmi. Praktično je povzetek že slišanega in v kontrastu podani podobi umirajoče pesmi in življenja zunaj.

Analiza Komeljeve pesmi Netolažba nespretnega risarja

Ta pesem, tako kot večina Komeljevih pesmi, zahteva, da bralec vloži vanjo vsaj malo truda. Ta je sicer ena izmed manj zahtevnih, in ti nekaj da že pri prvem branju, toda vsakič, ko jo prebereš, ti pove še nekaj novega, nekaj česar prej nisi videl.

Že v naslovu vidimo motiviko likovne umetnosti, ki se pri Komelju pogosto pojavlja. To nikakor ni kaj presenetljivega, glede na njegovo izobrazbo in ozadje, kar je dobro vedeti, dasiravno je veliki slovenski pesnik Gregor Strniša večkrat trdil, da moramo pesmi analizirati povsem ločeno od osebe pesnika. Pri vseh pesnikih, ki na papir pogosto izlivajo sebe v celoti, ne zgolj svojih idej, bi se nam taka analiza zdela nepopolna, celo smešna.

Lirski subjekt vsakič, ko riše isti obraz nariše drugega. Ob tem lahko kaj hitro pomislimo, da se ljudje s časom spreminjamo. Jaz izpred enega tedna ni enak zdajšnjemu jazu. Toda lirskemu subjektu se zdi, da je zato nespreten risar. A kot kaj hitro ugotovi, je na tem nekaj globljega. Sam pogleda na to temo še širše. Ko riše enega človeka, riše vse ljudi, s katerimi se ta človek povezuje. Ko riše človeka riše človeštvo.

Naslednja vrstica, ki nam stopi v oči je tista, ki pove, da je povezovanje v razcepljanju. Kaj nam pesnik želi s tem povedati? Nemara to, da moramo, da se z ljudmi povežemo odcepiti del sebe. Morda zato, da se prilagodimo pričakovanjem, da ne izpademo preveč drugačni, morda pa zato, da zaščitimo svoje jedro, da se s soljudmi povežemo zgolj z vejami, ne z deblom.

Pesnik nas opozori (celo dvakrat), da ne govori o samoti ljudi. Torej ta povezanost, čeprav ni celotna, čeprav je nemara v neki točki lažniva ali prikriva resnico, vseeno zabriše človekovo samoto. Ta povezanost je dovolj, da se povežemo s sočlovekom.

Zaključna vrstica, ujeta v oklepaje spet izstopi iz te pesmi. Zdi se, kot da nikakor ne spada v to pesem. Kaj bi lahko imel delirij z risanjem istih (različnih) obrazov ali s povezovanjem z drugimi? Nemara pa se lirskemu subjektu zaradi delirija zdi, da so isti obrazi drugačni. In zares je vsakič, ko ga pogleda človek drugačen. Postavlja se torej vprašanje, ali so halucinacije (če si “ojačan vid” drznemo pojmovati tako) med delirijem resnične ali ne?

Analiza Čučnikove pesmi Vonj po čaju

Ta pesem je precej gostobesedna, a je v svojem jedru zelo preprosta. Že prva vrstica nam pove, da govori o prijatelju, oziroma kot lahko pozneje opazimo o prijateljih. Govori o prijateljstvu, o odnosu enega človeka do drugega. Pesem v grobem sledi rdeči niti, a velikokrat na hitro zaide z nje. A to ni v takšni poeziji nič pretirano posebnega. Bi pa pravzaprav lahko dejali, da s tem, da pesnik zaide z glavne tematike, pokaže tudi na to, da se prijateljstvo včasih znajde v kakšni slepi ulici, in je potrebno stopiti nekoliko nazaj in pogledati kje smo.

Lirski subjekt, več kot očitno gre za Primoža Čučnika samega, nam pripoveduje o doživljajih s svojimi prijatelji. Pesem je zelo osebna, pesnik je osebi odkrit. Tudi njegove prijatelje omenjene v pesmi je lahko prepoznati. Tako je recimo eksistencialist, ki nastopi v prvi vrstici Tone Škrjanc, vzhodno ime ima Tao Vrhovec, za Groma je več kot očitno, da gre za Tomaža Groma, … Prvi del pesmi je praktično naštevanje skupnih trenutkov, nečesa kar pesnika veže z njegovimi prijatelji. Drugi del pa simbolno opiše prijateljstvo, pri katerem pesnik izpostavi pomembnost tega, da so prijatelji še vendarle različni ljudje, ter da se občasno nekoliko oddaljujejo, da raztezajo svoje meje in s tem morda v kratkem roku oslabijo prijateljstvo, na dolgi rok pa razširijo obzorja svoje skupnosti, da občasno kaj poči, torej da se nekaj zgodi, a da se vezi ne pretrgajo, da vendarle ostanejo prijatelji.

Sam bi še posebej pri tej pesmi izpostavil Čučnikovo združitev osebnega sveta s pesniškim svetom idej, saj je v pesem vnesel toliko svojih osebnih izkušenj, da je že skorajda doživljajski spis, vendarle pa v ozadju ostajajo številne ideje, ki jih hkrati zakriva in odkriva s temi svojimi osebnimi izkušnjami. Pesem s tem navideznim prevladovanjem osebnega sveta ničesar ne izgubi, temveč še pridobi. Tako nam ideje pesmi predstavi na veliko bolj osebni ravni kot sicer.

Ob podrobnejši analizi bi verjetno odkrili še marsikaj. Pesnik podaja svoje mnenje o številnih temah, glasbi, teologiji, filozofiji, … A v pesmi je vendarle osnovna tema prijateljstvo.

Analiza Kosovelove pesmi Mati, poljubljam tvoj kruh

Sestavljena iz dveh štirivrstičnic in ene šestvrstičnice ima ta pesem zgradbo soneta. Tudi zgradba argumentov pesmi delno ustreza zgradbi soneta, v prvi štirivrstičnici se predstavi problem, ki ga poglobi druga kitica. Težava s to zgradbo se pojavi predvsem v drugi polovici šestvrstičnice. Medtem ko sprva izgleda, kakor da bo razrešila težavo, v zadnjih treh vrsticah pesnik predstavi popolnoma nov problem, povezan a vendarle precej oddaljen od prvotnega vprašanja soneta. Dvanajsta vrstica je tako temeljna, prelomna točka te pesmi.
Lirski subjekt v pesmi nagovarja svojo mati. Ta mu, čeprav je tudi sama uboga, vedno pošilja kruh. Subjekt ta kruh zelo ceni, saj se zaveda, da je vanj bilo vloženega veliko dela. V drugi kvartini se ljubezen do tega kruha, in s tem do matere, še bolj izrazi. Pravi, da ga lahko nasiti le ta kruh. Le kruh, v katerem začuti vse bolečine, ki jih sicer mati pred otrokom skriva. Toda že v naslednjih vrsticah pesnik jasno izrazi neuspeh, a tudi nepotrebnost, tega skrivanja. Pravi namreč, da ni nič svetlejšega, torej da ni nič bolj opaznega, kot je to, da mati, ki ima malo, še to raje da otroku. Tako imamo v prvih enajstih vrsticah nekakšen hvalospev materi, a hkrati tožbo nad trpljenjem, tako matere kot tudi svojim. V zadnjih treh vrsticah pa pesnik zapove nekakšen obrat. Ni več toliko osredotočen na mater, kakor na tistega, ki ta kruh je, torej samega sebe in ostale sinove ubogih mater. Te implicitno poziva k maščevanju njihovih ubogih mater, to maščevanje namreč postavi kot naslednji korak. Po tistem, ko poje tak kruh, ki je nastal v trpljenju in uboštvo, nato pa naj izvrši maščevanje.
S tem, da postavi to maščevanje kot nadaljevanje hvalospeva materi, bi lahko to pesem zlahka označili kot budilno, uporniško pesem. Pesnik jasno vidi potrebo po uporu zoper tiste, ki tako tlačijo matere, sinove, družine. Vidi potrebo po uporu zoper sistem.
Ko se v vidiku tega upora proti sistemu ozremo na začetek pesmi, nam takoj stopi v oči, kolikokrat se v pesmi pojavi beseda “kri”. Simbol, ki ga prej vidimo kot trpljenje v luči zadnjih vrstic preraste v simbol revolucije, kar nas morda preseneti, a nas praktično ne bi smelo, saj so navsezadnje vse revolucije izhajale iz trpljenja ljudstva.

Če na kratko povzamemo – pesem je zgrajena v obliki soneta, pričenja se kot hvalnica materi in hkrati kot žalostinka nad trpljenjem, konča pa se s pozivom k uporu, revoluciji.