Odločil sem se:
danes bo za večerjo
nekaj drugačnega.
Brskam po knjižni
polici
in že skorajda
namesto kuharice vzamem v roke slovar.
Ko brskam po
receptih ugotovim,
da za nobenega nimam
vseh sestavin.
Začuda imam celo
orehovo olje,
rožne vode pa še v
življenju nisem kupil.
Da bi pa tako iz
pomarančnih cvetov …
saj sploh nisem
vedel, da obstaja.
Vsak dan se naučimo
nekaj novega.
Na primer, da sta
laban in labneh jogurta,
kakšna je razlika
pa še sedaj ne vem.
Imeni pa res
povesta, da gre za libanonsko kuhinjo,
ali je pa to le ta
moja navada predvidevanja,
ki se nikoli ne
konča dobro.
V njihovih jedeh se
uporablja tudi grah.
Sedaj imam že
orehovo olje in grah.
Nemara bo pa
vendarle kaj iz tega.
Datlji? To bi pa
znal imet.
Ne. Vse vrečke so
prazne.
Verjetno jih je
pojedel maček.
Muhammara na tejle
sliki izgleda zelo okusno.
Bom nakupil
sestavine. Paprika in orehi.
Začimbe itak imam.
Imam občutek, da
imajo v Libanonu veliko orehov.
Bom moral it enkrat,
ko bom imel denar, pogledat.
Zraven bom pripravil
solato iz paradižnika in čebule.
Tudi tako
univerzalna jed je lahko libanonska.
Tudi kibbeh se sliši
zanimivo,
a raje enkrat za
kosilo.
Sedaj se mi ne
ljubi.
No, bom pripravil
ražnjiče z jagenjčkom.
Koliko je v tej
večerji libanonskega,
pa je stvar
perspektive.
Lahko, da je vse.
Možno pa je tudi,
da ni nič.
Naj bo danes vse.
Kar bo pa ostalo,
bom pa jutri pojedel
kot popolnoma
nelibanonski zajtrk.
